cleo bernard westwood

CLEO BERNARD WESTWOOD
"we shouldn't be drunk like a shit, please don't mess with me like this. not right now!"

--------------------
HI I'M CHARACTERNAME AND THIS IS ME:

ime mi je cleo. tisto v zvezi bernard ne omenjam preveč rad, kajti s človekom po katerem sem dobil ime, se nikoli nisva prav dobro razumela. v naši družini namreč ni nikogar, za katerega bi lahko rekli, da ni poseben in da je nek približek normalnega človeka. en čas smo veljali z zmešane in nekoliko čez les trapaste ljudi, danes pa so se nas navadili, da smo nekoliko bolj posebni. torej cleo, eden izmed westwoodovih otrok, najstarejši otrok. v preteklosti smo na račun staršev slišali že kar nekaj krepkih besed, ki pa mi nikoli niso segli do srca. mami je ime heather, očetu pa george. z svojimi otroki sta vedno ravnala precej svobodnjaško. nikoli ju ni skrbelo, kdaj bo kdo prišel domov in četudi sta te morala zadetega iskati po vsem mestu, sta te z ljubeznijo v rokah sprejela nazaj v svoj dom. in čeprav sem imel kot najstarejši sin vedno nekakšne obveznosti in sem vedno sam sebe krivil z napake, ki so jih počele moje sestre, sem si odpuščal tudi najtežje reči v življenju. po srcu sem bil vedno umetnik, zagotovo pa sem to podedoval po starših. pa ne samo jaz. tu sta bili še madeleine in eleanor, ki sta padli v umetniške vode in končali kiparsko in risarsko šolo. čeprav se naša življenja slišijo podobna življenju hipija, pa vsekakor ni bilo vse čisto popolno. v zgodnji mladosti so eleanor odkrili diabetes s čimer so morali dan in noč paziti, da se ji ni krvni sladkor preveč zvišal ali znižal. starševske oči so tako padle na rjavolasko, s tem pa za kar nekaj časa pozabile na fanta, ki je z dneva v dan bredel v težave. mogoče pretiravam, ali pa se celo sam sebi zdim preveč melodramatičen. v tretjem letniku srednje šole sem se do ušes zaljubil v dekle precej bogate družine. skupaj sva bila dobro leto, ko je zanosila. moram priznati, da me je to takrat precej pretreslo a vseeno sem želel otroka obdržati. komaj sva dokončala četrti letnik, sem se odločil da prekinem nadaljnjo šolanje in grem za očeta temu otroku. a punca je stvar precej zakomplicirala in naredila splav s čimer je podrla vse moje vrednote in vsako načelo, ki sem si ga postavil. čeprav mogoče niti ni videti tako hudo, sem se takrat zatekel k premišljevanju in svojim prepričanjem da je ravnala napačno. od takrat je še nisem videl in mogoče bi zadeve spremenilo na boljše, če bi potrkal na njena vrata in jo prosil da se pogovoriva. a moje neumno ravnanje se je razvilo v polnočno popivanje in zadevanje s travo in cigareti. doma o tem in onem niso vedeli ničesar, edino kar se jim je zdelo smiselno je bilo to, da me ni bilo doma zaradi študiranja. arhitekturo sem tako pahnil v prepad in slikal za denar. globoko v sebi smrt otroka ni bil edini problem. jezilo me je to, da je bila eleanor na prvem mestu. sovražil sem odrinjenost in popačeno življenje samega sebe. po določenem času se z travo v roki sploh nisem več prepoznal. kljub dobremu občutku, ki sta mi ga dajala trava in alkohol je bila edina stvar, ki sem jo počel odlaganje problema na stranski tir. in ko so zadeve šle že čez mejo sem se z mamo ob sebi odpravil na rehabilitacijo in se poskušal odvaditi nepopisno dobrega občutka, ko si zadet kot mavra. nihče ni vedel kje sem razen dobre stare mame, ki je ob meni bdela dan in noč in me spodbujala k temu. počasi sem se vrnil na stara pota in pričel spet študirat. razen tega, da nisem bil več toliko odprt in dobro voljen kot včasih je bilo vse spet tako kot prej. občutek zadetosti je sedaj popustil in problem, ki sem ga do sedaj odlagal na stranski tir se je zopet pojavil pred menoj. a vse bolj premišljujem, da bi bilo mogoče bolje če bi nekoč nekdo izvedel za to kar se je zgodilo. prekleto moral bi postati oče! moral bi se pogovoriti z njo in mogoče potem ne bi bilo vse tako bedno kot je sedaj. tolažim se s tem, da je pred mano če skoraj celo življenje, prihodnost tako rekoč. in nekoč mi je človek po katerem sem prevzel ime dejal, da je prihodnost tisočkrat bolj pomembna kot preteklost. kaj pa vem, mogoče je imel celo prav.

--------------------