ethan preston ward

ETHAN PRESTON WARD
"think you left me broken down.think that i'd come running back. baby you don't know me, cause you're dead wrong"

--------------------
HI I'M ETHAN AND THIS IS ME:

če bi vam sedaj rekel, da mi je ime ethan s svojim šarmantnim glasom bi mi vsi sprejeli v ožji krog svojih prijateljev toda, če bi vam povedal da sem ward bi stopili štiri korake nazaj in se namrščili. kar priznajte si, saj vsi vemo po čem naša družina slovi. po otrocih, katerim je v rani mladosti umrla mama in so bili prepuščeni sami sebi in ulicam. spomina na starše niti posebno nimam, spomnim se le nekih bežnih trenutkov in sester ter bratov, ki so prihajali za menoj. sam sem najstarejši sin, prvorojenec in po vseh pravilih naj bi bil sam tisti kateri bi vzel situacijo v roke se pobral prvi od grozne novice in ščitil tisto kar mi je še ostalo od staršev. a nekako se me vloga mame in očeta ni prijela, to je prevzela moja sestra in na tem sem ji hvaležen. njej je vloga glave družine veliko bolj ugajala medtem, ko sam nikoli nisem znal voditi neke gruče ponorelih otrok kaj šele da bi hotel biti v središču pozornosti in neka oseba katera bi se morala lotiti vsega nujnega, kar bi potrebovali od denarja pa do iskanja načinov po preživetju, kaj šele da bi bil ikona po kateri bi se nekdo zgledoval. ne, sam sem raje prevzel vlogo tistega zabavnega starejšega brata in tako vse ostale v nočeh pod mostom odvrnil od črnih mislih in jih prekril s tistimi pozitivnimi, da bo nekoč bolje le verjeti morajo s tem pa se izognil vsej prehitro dohiteli odgovornosti katera me je čakala. saj, ne pravim da sem sestri s tem kaj preveč pomagal. kar je potrebovala je bilo beračenje in iskanje načinov medtem, ko je z menoj imela veliko nesrečo- bil sem veliko preponosen da bi hodil po ulicah in sklenil roke in povesil pogled v upanju, da se me bo starka usmilila. toda vsakič, ko sem hotel reči da obstaja tudi drugi način in da ni potrebno da gremo na kolena pred vso širno javnostjo sem naletel na gluha ušesa in še naprej so me gnali, da odpravim svoj dnevni pohod in prinesem kaj denarja za hrano tisti dan. toda ali sem to storil ? verjemite, da nisem. nekaj časa sem tisti čas porabil samo zato da sem blodil naokoli po mestu medtem, ko so vsi ostali se poniževali potem pa sem naletel na delo v zakotnem baru s spodobno plačo in tako tudi sam po dolgem času kaj pripomogel družini. nekako smo se kasneje postavili le na noge in moram priznati, da nam sedaj ni slabo. kako naj bi nam le bilo po tistem, ko smo spali na kamnu sedaj pa na prijetni vzmetnici. karkoli bi se sedaj z nami zgodilo nam nikoli ne bi moglo biti slabše in tragedija je vseeno prinesla nekaj dobrega – združili smo se bolj kot bi se zagotovo sicer. sam bi bil sprva ljubosumen na vse, ki bi prevzeli pozornost od mene potem pa bi mi vse ženske v hiši hodile po živcih tako pa sem imel še kar dober in vzajemen odnos. seveda, dokler niso o meni slišali ničesar več. po srednji šoli sem namreč samo izginil, zagotovo pravijo da sem se samo ugreznil v zemljo toda ni bilo tako. odšel sem svojim ciljem nasproti le da brezglavo nisem vedel kaj točno so ti cilji dokler nisem pristal v new yorku, stopil iz tistega avtobusa spet živel kjerkoli se je pač dalo in delal v vseh možnih službah. delovno roko sem namreč imel že od rane mladosti zato mi to ni bilo težko. s svojo karizmo sem le prepričal ljudi, da se mi lahko zaupa kljub temu da v to niti sam nisem bil kaj preveč prepričan in naposled se je nek preboj v življenju zgodil ne da bi vedel da je to tisto kar sam zmorem in imam talent za to predvsem pa ljubezen. vpisal sem se na univerzo za režijo in film, ter jo tudi uspešno končal s pridobljeno štipendijo potem pa preprosto sodeloval pri manjših precej uspešnih projektih. a vseeno sem nekako vedel, da moram domov. nekaj mi je pravilo, da me kljub vsemu potrebujejo le da nisem vedel kaj naj pričakujem- topel pozdrav ali brco v rit. najbolj verjetna je bila seveda situacija pod številko dve, kajti nisem rekel ničesar samo izginil sem in jih pustil same sedaj pa sem se vračal kakor da se nič ni zgodilo.
srce pa mi je vseeno pravilo, da me bodo razumeli. navsezadnje smo družina in se moramo razumeti, ter podpirati kljub vsemu. kljub zaljubljenim pogledov sester na napačne fante in kljub temu da sem mogoče tudi sam začel glede mojega neuspešnega ljubezenskega življenja ciljati previsoko s tisto bogatašinjo. a srečo imam, da imam to ljubo lastnost da sem realist in da vem kaj me kje čaka. in pri njej realno me čaka samo nek izkoristek, zabava in kasneje adijo ethan žal mi je. sploh pa je tu še tista malce manj ljuba lastnost- moj ponos, ki se ne bi pustil ponižati pred njo in pred vsem bogataškim življenjem katerega je imela. tam nekje zunaj jo je že čakal njen novi brad pitt sam sem v tej zgodbi bil le navadna zguba imenovana austin power. in kakšna je ta zguba sicer ? ne bom rekel da sem dober fant, ne bom rekel da sem slab. sem le nekdo, ki zna zafrkniti stvari samo zato ker se nekako odgovornosti nisem naučil in vso to moje potovanje po ameriki me je spremenilo v ptico z razprtimi krili katero pretirana družba in bližina moti. očitno pa je, da je za neko solidno zvezo poleg komunikacije potrebna tudi bližina katero pa sam lahko podajam samo kratek čas. za vsem tem pa se vseeno skriva tisti fant, kateremu so umrli starši in jih ne glede na vse pogreša. ker bi življenje drugačno in sam bi bil morda drugačen. mogoče malce manj ponosen in bolj sposoben urejati svoje življenje. nasmeh na obrazu pa sem vseeno ohranil in se naučil gledati na kozarec kot na nekaj kar se bo še napolnilo v prihodnosti ali pa izpraznilo. vse je bilo odvisno od tebe in kakšno vlogo si igral in kako dobro si znal prekrivati svoja čustva. sam sem v tem velemojster.

--------------------