may courtney olivier

may courtney olivier
"stand there and look into my eyes and tell me that all we had were lies"

--------------------
HI I'M MAY AND THIS IS ME:

zgodba, o kateri vam bom pripovedovala, se je začela pred dobrimi petindvajsetimi leti, ko sta mlad brezskrben par, susan in lucas, dobila svojega prvega otroka - mene, may courtney olivier, za prijatelje samo may ali court. nekaj poglavij njune skupne zgodbe, ki so se dogajala še pred mojim rojstvom, mi je še do zdaj, ko sem že sama odrasla, ostalo skritih in po dolgotrajnih poskusih sem preprosto prenehala z radovednimi vprašanji in tako mami prihranila tisti nekaj trenutkov zadrege, v sebi pa nekako potlačila radovednost in se zadovoljila s tistim, kar sem imela. mamine družine nisem nikoli poznala in čeprav naj bi bili veliko premožnejši kot smo mi bili in smo še vedno, nam nikoli niso bili v podporo. večkrat sem mamo presenetila s vprašanjem, če bom lahko kdaj spoznala babico in dedka, ona pa mi je vedno namenila enak hladen odgovor, da naj ne sprašujem toliko. ampak, hej, takrat sem bila vendar še otrok in kaj bi lahko pričakovali drugega od majhne temnolase deklice, kot to, da želi spoznati svoje stare starše? še zdaj se spomnim, da sem bila včasih pravzaprav precej glasna in živahna deklica. morda je to le eden izmed tistih spominov, ki sem si jih z leti ustvarila v domišljiji, morda pa sem nekoč res bila nasprotje tega, kar sem zdaj. to, da življenje ni lahko, sem okusila že v zgodnjem otroštvu. večino časa sem preživela sama, v majhnem stanovanju in skozi okno opazovala ljudi, ki so hodili mimo našega bloka. najbolj so mi bile všeč tiste ženske v čudovitih oblekah in urejeni moški, katere si lahko že po videzu brez dvoma uvrstil med bogataše. vedno sem si želela biti ena izmed njih in ko sem z leti ugotovila, da se mi želja ne bo nikoli uresničila in da sem obsojena na življenje v revščini, sem začela bežati pred realnostjo, postala vedno bolj zasanjana in si v glavi ustvarila popolnoma nov, boljši, pravičnejši svet. nekajkrat me je mama celo hotela poslati k psihiatru, ampak še predobro sem vedela, da me je s tem skušala le prestrašiti, ker navsezadnje nismo imeli niti denarja da bi normalno živeli, kje bi se potem šele našel denar za neumnega psihiatra? kmalu nisem bila več edini otrok v družini in s tem se je vse spremenilo. no, ne ravno spremenilo, le nisem bila več jaz tista, ki je bila do takrat zmeraj v središču pozornosti. spoznala sem napačne ljudi, poskusila napačne stvari, se zadrževala na napačnih krajih - vse skupaj je čez noč postalo ena ogromna napaka in kar naenkrat sem na svetu ostala popolnoma sama. morda vas bo večina težko razumela situacijo v kateri sem se kar naenkrat znašla, vseeno pa lahko vsaj poskusite. še vedno sem večino časa preživela ob sanjarjenju in zato me je lahko okoli prsta prenesel vsak bedak, ki sem ga srečala na ulici. pri štirinajstih letih sem izgubila nedolžnost in ne, na to nisem niti malo ponosna, prav tako se tudi nisem počutila niti malo kul, ko so me v srednji šoli zaradi tega vsa dekleta tako zelo spoštovala, fantje pa me želeli čimprej spraviti v posteljo. od takrat fante menjujem bolj pogosto kot prespim doma, včasih mi kateri izmed njih za to tudi plača... pa saj zaradi tega nisem kurba ali kaj podobnega, kajne? kakorkoli, moje življenje je popolnoma dolgočasno, kljub temu pa imam nekaj, česar marsikdo nima, domišljijo in sanje, zaradi katerih lahko še vedno sanjarim o stvareh in življenju, ki ga ne bom nikoli imela. še posebej pa je prijeten občutek, da na tem pokvarjenem svetu še obstaja nekaj, česar ti ne more vzeti nihče.

--------------------