madeleine grace westwood

MADELEINE GRACE WESTWOOD
"and so lying underneath those stormy skies
she'd say, "oh, ohohohoh I know the sun must set to rise""

--------------------
HI I'M MADELEINE AND THIS IS ME:

na nek način je prav smešno. pisati o sebi. konec koncev, kdo pa sploh pravi, da se res poznamo? prav gotovo bi o meni slišali na tisoče različnih stvari, odvisno pa je seveda od tega koga vprašate. če pa že res hočete, vam bom poskušala čim bolj objektivno povedati nekaj o sebi. moje ime je madeleine grace westwood, od malih nog so me ljudje ponavadi klicali maddie ali mads, rodila pa sem se v družini westwood. nikar ne vzdigujte obrvi, morda že res, da smo nekoliko zmešana družina, a na nek način kljub temu funkcioniramo. seveda pa nikakor ne spadamo med kakšno elito, pravzaprav sem takšnih postrani pogledov že dokaj navajena. ampak hej, ljudje bodo vedno našli stvari, ki jim gredo v nos, prav vedno bodo z veseljem opravljali druge, pa čeprav bi bilo sprva morda dobro pomesti pred svojim pragom. sama se s tem nikoli nisem kaj dosti ukvarjala. konec koncev smo bili prav srečna družina, pa naj ljudje govorijo kar pač hočejo. mama in oče sta bila bolj svobodomiselne narave, nikakor ne zapeta in svojim otrokom sta pustila svobodo v vsem, kar smo si želeli. imela sta kakšne čudne navade, sploh mama se je vsak mesec odločila za nekaj drugega. en čas naj bi bili vsi povprek vegetarijanci, potem celo vegani, domov je nosila neke čudne brošure, stanovanje pa je vedno dišalo po dišečih palčkah in eteričnih oljih. po starših sem tudi sama dobila svojo ljubezen do umetnosti in tako že od nekdaj rada posedala v maminem ateljeju, ko je ustvarjal svoje kipe in ji tu in tam priskočila na pomoč, še bolj pa sem uživala, ko mi je oče pustil sedeti na njegovem krilu in sem lahko skupaj z njim packala po platnu. seveda pa jima nisem na nobenem izmed teh področji segla niti do kolen, bilo pa je zabavno. kot majhna deklica se je moj svet tako vrtel okoli umetnosti, prav tako pa sem že v tistem času rada sanjarila in brala knjige. ogromno časa sem preživela zunaj, kjer sem vedno našla kaj za početi. pa naj je bilo to plezanje po drevesih, podenje po travnikih, polnih regratovih lučk in še kaj. živela sem povsem v svojem svetu, medtem ko se nisem tako dobro znašla s sovrstniki. v meni so videli samo nenavadno, svetlolaso dekletce, ki je nosilo ogromna očala in govorila o vilah, škratih in vseh drugih stvareh, ki jih je prebrala v kakšnih knjigah, oni pa jih niso razumeli. zato sem bila velikokrat deležna zafrkavanja, a vendarle se ne bi nikoli spustila v prepire. ob takih dogodkih sem raje sklonila svoj pogled in se skušala delati, da mi vse tiste besede niso prišle do živega, potem pa se doma zjokala v blazino. kajti besede so znale še kako boleti, poleg tega pa sem veliko bolj občutljiva in krhka, kot se ljudem morda zdi. preprosto pa sem se naučila podobne stvari spregledati, ignorirati in se raje obrniti proč. ne bi mogla reči, da sem komurkoli zaradi tega zamerila, pravzaprav sem še vedno strašno zaupljiv človek, ki si želi v vsem videti najboljše in spremeniti svet. ko bi le šlo tako lahko. priznati moram, da mi je bilo zaradi tega že velikokrat hudo. pa naj je šlo za prvo ljubezen, ko sem se do ušes zatrapala v nekega fanta, a se je izkazalo, da je šlo pri njemu le za neko neumno potegavščino. takrat bi lahko kričala nanj, mu prisolila zaušnico, a tega nisem storila. delala sem se, da ni bilo nič kaj takega, da me sploh ni presenetilo, kaj šele prizadelo. takšna je bila moja rutina. ne pokaži ljudem, da ti lahko pridejo do živega, ne pusti, da te vidijo jokati. raje bi na obrazu nosila širok nasmešek, pa četudi zlagan in se potem potopila v svet sanjarjenja, kar je bilo zame dovolj. nekje pri petnajstih sem za rojstni dan dobila svoj prvi fotografski aparat in od takrat naprej sem se v fotografijo zaljubila ter našla svoj talent. resnično mi ni bilo večjega užitka, kot stati za objektivom in vanj ujeti drobce časa, spomine. zato seveda ni prav nikogar presenetilo, k osem se po končani srednji šoli odločila vpisati na študij fotografije, ki ga še vedno opravljam. občasno pa vzamem kakšna priložnostna dela, če je to potrebno, za mano pa je tudi že kar nekaj razstav. sem dekle, ki ima še zdaj veliko željo po pustolovščinah, še iz otroštva in nemalo čudnih navad, kot je naprimer plezanje po drevesih. prav tako sem tudi navidez strašno optimistična oseba, ki bo dajala odlične nasvete, sama pa se jih bo bolj slabo držala, ker vse stvari raje tlačim in dajem vtis, da mi nič ne pride do živega. saj se mi res ne zdi smiselno sekirati z malimi stvarmi, ko pa je na svetu še toliko lepote in vendarle ne morem nič proti lastni občutljivosti. in? ste iz vsega tega sploh lahko razbrali kaj o meni? kdo sploh sem? včasih se mi zdi, da še sama sebe komaj iščem.

--------------------