sapphire louise holmes

SAPPHIRE LOUISE, HOLMES
"When she was just a girl, she expected the world, but it flew away from her reach so she ran away in her sleep, dreamed of paradise."

--------------------
HI I'M SAPPHIRE AND THIS IS ME:

kot najmlajša iz družine holmes sem temu primerno tudi razvajena, čeprav če smo čisto natančni pride razvajenost iz drugega heca in tudi najmlajša holmesova nisem - ker pač sploh nisem pravi član te bogataške družine iz coast citya. zelo prijazno so me pri mojih petnajstih vzeli medse, ko sem v nesreči izgubila brata, skupaj z obema staršema - le jaz sem po nekem čudežu preživela. od danes na jutri, iz ene minute v drugo sem postala sirota. do tistega trenutka, preden nas je tovornjak zaradi nezmanjšane hitrosti zrinil iz ceste, sem sirote srečevala samo v pravljicah in naivno trapasto verjela, da tam tudi dejansko samo obstajajo, skupaj z zlobnimi čarovnicami, princi na belih konjih in magičnimi bitji. šok ob trku realnostjo je bil velik in krut, zdravljenje pa težko in dolgotrajno. če se lepo izrazim sem v tistih temnih časih izgubila pravi kompas, ker vsi dobro vemo, da se ni ravno za hvaliti z živčnim zlomom, ki te je za nekaj tednov spravil za zidove psihiatrične ustanove. milo rečeno se mi je malo utrgalo ob dejstvu, da sem jo od nesreče odnesla samo z nekaj buškami in zlomi kosti, ostali moji najdražji pa so končali globoko pod rušo. prihranjen mi je bil vsaj udarec s sirotišnico, ki naj bi po moje obstajala samo v pravljicah in očetov brat - moj stric in župan coast citya me je skupaj s svojo ženo vzel k sebi in svojo družino povečal še za eno, sicer precej nepredvideno članico. sumim, da druge opcije niti ni imel kot poskrbeti za edino nečakinjo, če ni želel linčanja s strani družbe, katera bi mu županski stolček vzela, če bi na dan pricurljalo o mojem stanju, ob dejstvu ogromnega bogastva na računu in da še ena dodatna usta ne bi načela njihovega družinskega proračuna. kmalu sem tako že imela možnost ugotoviti, da je videz pri bogataših vse. sicer so vsi lepo sprejeli medse nekoliko čudaško sestrično, s katero so se prvič videli po nekaj letih, saj stikov med nami zaradi razdalje ni bilo veliko, kajti navsezadnje sem le živela torontu in los angeles ni bil za vogalom. nikoli ne bom del te družine, čeprav sem se v petih letih precej dobro vključila vanjo po precej začetnih težavah navajanja, socializacije in sprejemanje nove okolice za svojo. v glavi se ne da kar narediti klika in preklopiti iz ene družine na drugo, iz okolja v katerem si živel od rojstva, v novega - sicer precej bolj bleščečega, a vseeno čudnega in strašljivega. koliko mi je sprememba okolja dejansko pomagala ne bi vedela, a še enega živčnega zloma nisem doživela in nisem potrebovala več antidepresivov za svoje mentalno zdravje. iz vsega skupaj bi se najbrž dalo izluščiti, da mi je pomagalo, kljub še kasnejši borbi z anoreksijo. da, okoli mene se vedno kaj dogaja in moj prihod med njih je prevetril njihovo urejeno družinico holmes. nihče od nas ni prosil za dane razmere, zato smo se trudili preživeti skupaj kolikor se je le dalo. od glave družine nisem nikoli slišala žal besede, verjetno ga je skrbel še kakšen živčni zlom, kar sem kasneje proti koncu srednje šole skoraj nekoliko preveč rada izkoriščala. izhodi sredi noči in druženje s slabo družbo, kjer smo si sedeči v parku sredi noči podajali joint in steklenico viskija, so bili skoraj stalni. sprva sem tu in tam le morala pobegniti iz tiste gromozanske hiše, v kateri se še danes včasih izgubim, ki me je strašila in še manj pustila dihati. njihovo zategnjeno življenje polno pravil me je spravljalo stran in beg, zaradi česar sem na koncu komaj zdelala zadnji letnik in le inteligenca me je rešila pred ponavljanjem. nisem se naprej vpisala na študij medicine ali prava, kot moje sestrične in bratranci, vendar na kriminologijo. hotela sem slediti očetovim stopinjam, ki je bil kriminalist in nihče me ne bi mogel prepričati v nasprotno. če sem se za nekaj trdno odločila, se me ni dalo premakniti niti za ped - kar seveda ni bilo nujno vedno najboljše, če sem s svojimi preveč trdnimi sklepi škodovala sama sebi in svojemu zdravju, kot je bila motnja hranjenja katere se še nisem uspela povsem otresti in ki bi me vodila z izstradanjem v še en prepad, če ne bi tekom zdravljenja naletela na dekle, ki mi je odprla oči - a žal je zato morala umreti. končno sem nehala z neumnostmi in se zresnila. nikomur nisem več želela s svojim obnašanjem povzročati nenehnih skrbi in najbolj od vsega sem si želela, da bi bila oče in mama ponosna name, kjerkoli sta že sedaj bila in ki sta mi od rojstvu nadela to nenavadno, unikatno ime - sapphire. menda je bila mama v nosečnosti z mano precej obsedena z dragimi kamni in se je svoji najmlajši hčerki odločila nadeti ime po enemu izmed njih. nisem smela kar pognati edine dediščine svojih pokojnih staršev nesmiselno v zrak. ime in verižica s safirjem je edino kar mi je ostalo od njiju. zato sem od vpisa na fakulteto vzor spodobnosti in strpno prenašam tudi dušeča pravila. svojo napetost sproščam z dolgimi sprehodi v naravi in matinejami v gledališču. travo sem opustila kot tudi družbo, ki me je vlekla v težave. moje ljubezensko področje je s skrivanjem morja skrivnosti, bolj ali manj uborno, zato dolge zveze niso ravno prioriteta. trenutno si želim samo preživeti brez dodatnih pretresov, čeprav sem precej močnejša kot pred letom dni ali pred petimi, ali včeraj. a saj veste z nekom, ki je svoj čas preživljal v ustanovi z oblazinjenimi stenami, ni priporočljivo tvegati morebitnega novega padca v globoko temno brezno, v katerega bi najbrž nehote potegnili še tebe.

--------------------