damien eddison holmes

DAMIEN EDDISON HOLMES
"it's simply beyond my control."

--------------------
HI I'M DAMIEN AND THIS IS ME:

oh, dajte no, menda zares niste bili tako naivni, da ste mislili, da je v holmesovi družini res vse tako popolno in lepo. če se že morajo tesni pripadniki županove družine pretvarjati, da so popolni, je na obali san francisca čisto drugače; govorim iz lastnih izkušenj. gospod župan je moj stric in želim mu vse dobro v njegovem poklicnem in osebnem življenju, a preseravanje, v katerega je bila pahnjena ta družina, je naravnost neverjetno. moji bratranci in sestrične so sicer čudovito vzgojeni otroci, a samo sprašujem se, kdaj bo prišel trenutek, ko bodo eksplodirali in se spremenili v težke drogeraše ali serijske posiljevalce - zares. moja povezanost z družino je preko moje pokojne matere. lahko pričakujete nadaljnji razplet: mama in oče sta umrla v precej tragični nesreči, ko mi je bilo devet let in sem se igral pri babici na drugi strani san francisca. menda je eksplodirala neka plinska cev, ki je povzročila hud požar v naši hiši, starša pa sta nekoliko prepozno skušala zbežati. spomnim se, da sem jokal, ker sem ju imel zares rad. nikogar prav zares nisem vzljubil od tedaj dalje; še se lahko spomnim maminih gladkih in mehkih rok, ki so vedno dišale po vrtnicah. pa očetovega bežnega vonja po kolonjski in cigaretih. kakorkoli, potem je bilo vsega skupaj nenadoma konec in pristal sem pri babici po materini strani. odlična babica, izredna ženska, ki je vedno v moj žep stisnila kak bankovec preveč. po dedku, svojem pokojnem možu, je podedovala velike denarje zaradi njegovega bajnega podjetja in nikdar ni bila škrta, ko sem jo prosil, da mi da denar, pa čeprav je vedela, da ga bom porabil za bedarije. najprej za čipse in energijske pijače, kasneje za cigarete in pivo. pri mojih štirinajstih je hudo zbolela in kar hitro tudi umrla, menda je bila kriva odpoved srca, čeprav je bolehala za multiplo. pojma nimam, medicine nisem nikdar zares razumel, pa tudi premlad sem bil, da bi se za to trudil. star sem bil petnajst, mladoleten in brez skrbnikov, z velikansko družinsko denarno zapuščino, ki se je name vezala šele, ko sem postal polnoleten. in tukaj lahko prav lepo seštejete ena plus ena in me vržete k holmesovim. pri županu sem preživel štiri leta življenja, se fino razumel z vsemi v družini, ki so me zares sprejeli bolj kot družinskega člana, kot pa kot ubogo sirotico, ki je pravkar izgubila vse, kar ji je bilo na svetu dragega. z otroci sem se kar dobro razumel, četudi se nismo ravno veliko družili. mislim, da so vedeli, kako zelo drugačen sem od njih, pa so skušali neuspešno to prikriti. nekje v ozadju ne ravno zabavnih - prej dolgočasnih - iger in formalnih kosil je bilo čutiti tisto vsiljeno sočustvovanje z mano, z ubogim otrokom. ni mi bilo pretirano pri srcu, pa sem se ga, kolikor hitro sem mogel, ognil v veliki črti. mojemu krušnemu očetu sem pri času študija povedal, da želim nazaj v san francisco, nekaj o tem, kako imajo tam prekrasne študijske programe in kako pogrešam stari dom. v resnici sem samo hotel stran od družine, ki vse tako ostro drži na povodcu, pa tudi očimu je ustrezalo, ker se je že na daleč videlo, da sem otrok, ki bo prinesel težave. saj nisem bil ravno razbojnik ali kaj takega, a nikdar se kasneje nisem zadržal pri dekletih in menda je bilo nesprejemljivo, da sem po mestu trosil slabe govorice o popolnosti holmesovih. pa me je z veseljem poslal nazaj v rodno mesto, še nekaj denarja mi je dal za popotnico in že sem bil na srečnem popotovanju nazaj. dobil sem stanovanje, zainteresirana dekleta, na katera sem naslednji dan pozabil in kakšnega dobrega prijatelja ali dva. nič posebej razburljivega. občasno se vračam k družini, tako, na obisk, po kakšen prijazen trepljaj po ramenu, večinoma pa tedaj, ko stvari ne gredo prav dobro. kot denimo zdaj, ko mi je uspelo pasti letnik. menda nihče ne pade politologije, ker so visoki standardi že za sprejetje. no, jaz sem jo kar konkretno uspel pasti.

--------------------